Redakcija: 19:26, 21. marec 2007

Ker sva s sodelavcem Marjanom pustolovska osebka sva se odločila, da znova eno pihneva.

Veliki apetiti

Načrti so bili zelo ambiciozni - prečenje Kamniško-Savinjskih Alp od Krvavca do Luč.

Priprave

Ko sem videl vso opremo, ki jo bom moral tovoriti s seboj, me je pograbil rahel dvom, kako bom vse to tovoril na svojih plečih. Hrane pa še sploh ni bilo zraven. Ojoj.

1. dan

Na pot sva se odpravila v petek zjutraj z vlakom ob 5:18 do Ljubljane in od tam naprej do spodnje postaje Krvavške vzpenjače.

Pot sva pričela šele ob 11:00 uri od Doma na Gospincu pod Krvavcem. Smučišče je bilo polno ljudi ki so uživali navidezno zadnje dni smučarskih radosti.

Na vrhu Krvavca

Pozen začetek se je seveda maščeval z pripekajočim soncem in južni snegom saj se je vdiral skoraj vsak korak.

Na vrhu Velikega Zvoha sva se namazala s sončno kremo in nadaljevala pot proti severovshodu. Takoj za vrhom naju je naenkrat obdala tišina in spokojnost gorske pokrajine.

Če se ne bi pojavili dodatni zapleti bi bilo kar prelepo. Naenkrat so se pojavile prebavne motnje. Po dveh postankih "na strani", sem moral opustiti hrano in pijačo za nekaj ur, dokler se prebava ne umiri.

Ponekod je kar strmo...

Shujševalna dieta "nič - nič" je hitro pokazala zobe, saj sem Komaj dohajal mojega prijatelja Marjana, ki je skoraj ves čas neutrudno gazil.

Korak na korak daje tudi rezultate. Na Vrhu Korena sva se vpisala v knjigo, malo potarnala, da mu manjka zgolj 2 metra nadmorske višine, da bi nama bil priznan alpinistični vzpon. Pogled proti oddaljenemu Kalškemu grebenu je namigoval, da delo prvega dne še ni opravljeno.

Kalški Greben

Pod Vrhom korana sva srečalna Turno smučarko in jo povprašala kakšne so kaj razmere. Bila sva kar začudena, da je ves čas odgovarjala v dvojini, vendar naju je bolj skrbela vsebina: pot naj ne bi bila nič zgažena, ne po grebenu ne pod njim.

Po kratki debati se vseeno odločiva za vzpon na greben, saj s tem dobiva tudi vzpon nad 2000 m n.v.

Za vrhom sva se hitro odpravila naprej proti manj kot 2 km oddaljeni zimski sobi pri Zoissovi koči na Kokrskem sedlu.

Vendar sva kmalu naletela na težave... Greben je postajal vse zahtevnejši. Po kratkem spustu in adrenalinskem plezanju dokaj naloženega in zasneženega skoka sva ponovno prispela na vrh grebena. Ob pogledu na pot pred nama naju je obdala tišina. Greben je bil tako oster, da se po vrhu ni dalo iti naprej. Nadela sva si pasove in dereze in znova pogledala naprej. Marjan je predlagal vrnitev in hitro sem se strinjal. Iz nahrbtnika sem vzel vrv, pa kateri sva se spustila nazaj pod vznožje preplezanega skoka.

Po ponovni osvoji vrha grebena sva sklenila, da se po lažji poti vrneva na Krvavška smučišča ter poskusim drug dan znova. Z mislimi na hojo nazaj in naslednji dan na ponovni vzpon sva se v mraku molče spuščala z grebena.

Po nekaj minutah pa je Marjan rekel: "Kaj praviš, če bi bivakirala?". Začel sem razmišljati, kaj sploh vem o bivakih... Bolj malo. Kar pač piše v priročniku, pa še tega si nisem vsega zapomnil. Še enkrat sem pomislil na čakajoč spust in ponovni vzpon prihodnjega dne in se hitro strinjal.

Izbral sem mesto 10 metrov pod grebenom, kjer se je med dvema skalama nabiral napihan sneg in pričela sva kopati. Marjan je ves čas opozarjal, da se ne smem spotiti. Hladno mi res ni bilo, le noge so bile preveč mirovale in postajale vsebolj hladne.

Ko je bila domek "zgrajen" sva se na hitro zatekla v njegovo zavetje in za večerjo skuhala juho. Med kuhanjem večerje sva sklenila, da drug dan poskusiva še po spodnji poti. Prebavni trakt se na srečo tokrat ni nič pritoževal in kaj kmalu se je začel več kot zaslužen dremež.

Marjan gradi najin domek

Zajtrk prija

Marjan pred najinim "medvedjim brlogom"

2. dan

Najlepše se spi zjutraj, in kar težko se je bilo skobacati iz dokaj tople spalne vreče in začeti pripravljati zajtrk. Skuhala sva testenine iz vrečke in nato še liter čaja. Med pakiranjem sta naju za trenutek začudeno pogledala dva turna smučarja in se nato spustila naprej proti dolini. Več kot očiten znak, da nisva najbolj zgodnja.

Po približno uri spusta je Marjan potožil, da je popolnoma brez energije, in da potrebuje malico. Odločil se je za pločevinko sardin, ki meni niso nikoli kaj prida dišale, tokrat pa sem se potrudil in pojedel dva koščka s kosom kruha.

Nato sva nadaljevala proti razpotju na jugu grebena in po kratkem orientacijskem "posvetu" zavila pod greben. Začetni spust, je kazal, kot da ne bo nič posebnega, vendar je v senčnem delu bil sneg tako trd, da sem se moral kar potruditi, da sem klesal stopničke. Seveda bi dereze prišle še kako prav, vendar zvoniti po toči se ne splača.

Marjan pred strašljivim prečenjem plazišč

Pot seveda ni bila shojena, zato sva si privoščila bližnjico čez Kalce, ki je tudi varna pred plazovi. Pot je bila zanimiva, saj sva ves čas iskala pot med borovci, brezni in snežnimi zameti.

Med breznom in skokom

Ko sva prišla pod razpotje kjer se združita spodnja in grebenska planinska pot sva si privoščila malico in skuhala stalila liter vode za cedevito. Po pregledu karte je Marjan sklenil, da ne greva čez Kalško goro saj bi ponovno prišla na zelo zahtevno pot. Po krajšem prepričevanju je tudi pri meni premagal razum in sklenila sva, da poskusiva iti okrog Kalške gore.

Po več urnem prebijanju skozi borovce in snežne zamete sem prispel na rebro, pod katerim je bila zelo visoka stena. Razočaran sem pogledal proti približno 500 metrov oddaljenim sedlom, ki je bil najin cilj. Vendar so tudi pod sedlom mogočne stene.

Marjan je bil kar nekoliko slabe volje, jaz pa tudi nisem skrival razočaranja. Sklenila sva, da se vrneva na varnejše območje in poiščeva primerno mesto za nočitev.

Zaradi nižje višine je bilo tudi snega manj. Marjan je našel zamet pod jelšo,, kjer je bilo dovolj snega za ozek strelski jarek. Odločila sva se, da s pomočjo palic in bivak vreče napravima streho. Vedel sem, da bo ta bivak občutno hladnejši od prvega, zato sem poskušal skopati čimmanjšega. In res je bil hladen, in zaradi majhnosti tudi neudoben.

Marjan pred najinim "strelskim jaškom"

Za večerjo sva skuhala mleko in naredila zelo gosto brozgo s kosmiči.

Obul sem suhe nogavice jih porinil v spalno vrečo in nato spalno vrečo v prazen nahrbtnik. Od mrazu so mi stopala otrpnila. Nekoliko prestrašen sem jih začel masirati, da so se ogrela in nato postopek ponavljal vsako uro.

Z Marjanom sva se naslonila s hrbti drug na drugega in se predala neudobnemu minutnemu spancu.

Tretji dan

Tretji dan se je začel zelo megleno. Brane, ki je prejšnje dni kraljevala nad nama se ni videlo. Približevalo se je poslabšanje vremena, ki je bilo že dalj časa napovedano.

Za zajtrk sva ponovno skuhala testenine in nato še liter čaja. Presenečen sem ugotovil, da nama je ostalo več kot polovica včerajšnje cedevite. Med pripravo zajtrka sva sklenila, da zaradi poslabšanja vremena, mokre obutve in spalnih vreč prekineva najino dogodivščino.

Sledilo je ponovno prebijanje čez kraške pode in med borovci proti Kamniški Bistrici. Odločila sva se za sestop med Čmavževskim in Kalškim turnom in nato sestop naprej po poti mimo lovske koče.

Ponovno v blodnjaku borovcev, brezen in gričev

Marjan je navdušeno pozdravil gaz in lovsko utico pred nama, ki je jaz sprva sploh nisem videl. Z veseljem sva sprejela gostoljubnost klopce in mize in si privoščila kruh s klobaso in sirom ter čaj.

Rožica ob poti v dolino

Dolina Kamniške Bistrice mi je vzbujala občutek utesnjenosti, saj je ujeta med mogočna pobočja, vendar me je pogled na planinski dom navdal s neizmernim optimizmom. Najprej je bilo treba potešiti žejo. Privoščil sem si Fanto redčeno z vodo in nato odličen golaž. Kasneje sva si z Marjanom podelila pivo. do večera sem si še dvakrat privoščil po pol litra Fante z vodo.

Nakar sva najela sobo z dvema posteljama in se dokaj zgodaj skrila med rjuhe.

Vrnitev

V ponedeljek je cel dan deževalo. Pogledovala sva skozi okno in si zamišljala, kakšno neudobje bi trpela v takšnem vremenu v hribih.

Privoščila sva si zajtrk in izdatne količine pijače.

Toplo, udobno in okusno...

Ob 12:10 je prispel avtobus in prijazen voznik naju je presenetil z novico, da v vzhodni Sloveniji kar precej sneži. Ob vrnitvi v Maribor sem se lahko prepričal na lastne oči, da novica o snegu drži. Jaz sem se pa tako veselil pomladnega vremena, ki smo ga imeli nekaj dni nazaj.

Kje pa je pomlad?