Grintavci I. del
Ker sva s sodelavcem Marjanom pustolovska osebka sva se odločila, da znova eno pihneva.
Veliki apetiti
Načrti so bili zelo ambiciozni - prečenje Kamniško-Savinjskih Alp od Krvavca do Luč.
Priprave
Ko sem videl vso opremo, ki jo bom moral tovoriti s seboj, me je pograbil rahel dvom, kako bom vse to tovoril na svojih plečih. Hrane pa še sploh ni bilo zraven. Ojoj.
1. dan
Na pot sva se odpravila v petek zjutraj z vlakom ob 5:18 do Ljubljane in od tam naprej do spodnje postaje Krvavške vzpenjače.
Pot sva pričela šele ob 11:00 uri od Doma na Gospincu pod Krvavcem. Smučišče je bilo polno ljudi ki so uživali navidezno zadnje dni smučarskih radosti.
Pozen začetek se je seveda maščeval z pripekajočim soncem in južni snegom saj se je vdiral skoraj vsak korak.
Na vrhu Velikega Zvoha sva se namazala s sončno kremo in nadaljevala pot proti severovshodu. Takoj za vrhom naju je naenkrat obdala tišina in spokojnost gorske pokrajine.
Če se ne bi pojavili dodatni zapleti bi bilo kar prelepo. Naenkrat so se pojavile prebavne motnje. Po dveh postankih "na strani", sem moral opustiti hrano in pijačo za nekaj ur, dokler se prebava ne umiri.
Shujševalna dieta "nič - nič" je hitro pokazala zobe, saj sem Komaj dohajal mojega prijatelja Marjana, ki je skoraj ves čas neutrudno gazil.
Korak na korak daje tudi rezultate. Na Vrhu Korena sva se vpisala v knjigo, malo potarnala, da mu manjka zgolj 2 metra nadmorske višine, da bi nama bil priznan alpinistični vzpon. Pogled proti oddaljenemu Kalškemu grebenu je namigoval, da delo prvega dne še ni opravljeno.
Pod Vrhom korana sva srečalna Turno smučarko in jo povprašala kakšne so kaj razmere. Bila sva kar začudena, da je ves čas odgovarjala v dvojini, vendar naju je bolj skrbela vsebina: pot naj ne bi bila nič zgažena, ne po grebenu ne pod njim.
Po kratki debati se vseeno odločiva za vzpon na greben, saj s tem dobiva tudi vzpon nad 2000 m n.v.
Za vrhom sva se hitro odpravila naprej proti manj kot 2 km oddaljeni zimski sobi pri Zoissovi koči na Kokrskem sedlu.
Vendar sva kmalu naletela na težave... Greben je postajal vse zahtevnejši. Po kratkem spustu in adrenalinskem plezanju dokaj naloženega in zasneženega skoka sva ponovno prispela na vrh grebena. Ob pogledu na pot pred nama naju je obdala tišina. Greben je bil tako oster, da se po vrhu ni dalo iti naprej. Nadela sva si pasove in dereze in znova pogledala naprej. Marjan je predlagal vrnitev in hitro sem se strinjal. Iz nahrbtnika sem vzel vrv, pa kateri sva se spustila nazaj pod vznožje preplezanega skoka.
Po ponovni osvoji vrha grebena sva sklenila, da se po lažji poti vrneva na Krvavška smučišča ter poskusim drug dan znova. Z mislimi na hojo nazaj in naslednji dan na ponovni vzpon sva se v mraku molče spuščala z grebena.
Po nekaj minutah pa je Marjan rekel: "Kaj praviš, če bi bivakirala?". Začel sem razmišljati, kaj sploh vem o bivakih... Bolj malo. Kar pač piše v priročniku, pa še tega si nisem vsega zapomnil. Še enkrat sem pomislil na čakajoč spust in ponovni vzpon prihodnjega dne in se hitro strinjal.
Izbral sem mesto 10 metrov pod grebenom, kjer se je med dvema skalama nabiral napihan sneg in pričela sva kopati.
